Tretji dan na Madagaskarju… Za nas se je začel nekoliko pozneje. Utrujenost, pozen klepet prejšnji večer in še kaj je bilo lahko razlog temu. Po zajtrku se odpravimo na sprehod po naši bližnji okolici – Akamasoi. Pridružijo se nam otroci, navihani in živahni kot vedno z nepogrešljivim nasmehom na obrazu in vprašanjema kako smo in kako nam je ime. Ko se vzpenjamo skozi naselje, nas spremljajo prijazni obrazi in pozdravi domačinov. Kako so nenarejeni, kako pristni! Sicer se zavedam, da smo zanje zanimivi že zato ker smo vazaha, vendar je v njihovem stiku z nami čutiti iskrenost. Ustavimo se pri kapeli Sv. Družine. Postaviti jo je dal oče Pedra Opeke, ki je pred kratkim umrl. K temu se je zaobljubil, ker je preživel Teharje. Jutri bomo v tej kapeli imeli slovensko sv. mašo. Takšne maše so vedno nekaj posebnega in zelo se je že veselim. Dalje gremo mimo kamnoloma, od koder se širi zvok kamenja, ki ga tolčejo in drobijo. Preseneti me, kako veliko ljudi dela tu, tudi ženske in otroci. Najprej mi pride na misel, da bi takšno delo v Evropi zelo hitro opravili s stroji in brez večjega fizičnega napora. Vendar je smisel dela teh ljudi drugačen. To je eden izmed načinov, kako preživljajo sebe in svoje družine. In ko pomislim, da so gotovo utrujeni od dela in jim ni do pogovora z nami, že dobim v odgovor: »Manao ahoana! Salama?«
(Eva, Madagaskar 2006)