Delo v psihiatrični bolnišnici je bilo zame hkrati najlepše in najtežje. Bila je prva moja izkušnja takega »ta pravega« druženja ljudmi z motnjo v duševnem razvoju in zato nov izziv. Priznam, da se mi je bilo težko navaditi na vonj, saj pacienti nimajo pravega občutka za osebno higieno, vsak ima svoje specifike in potrebuješ nekaj časa, da se ob vsakem naučiš pravilno ravnati. Pa vendar so ravno oni tisti, ki z iskrenimi objemi in nasmehi poplačajo ves tvoj trud in čas, ki si ga vložil v delo. Glede na lego sonca so si zapomnili kdaj prihajamo in odhajamo in vsak dan nas je domov pospremil stavek »Hasta maňana.« (»Se vidim jutri.«), ki ga je seveda pospremil objem.
Zame so to izkušnje, ki so neprecenljive, ker že zdaj opažam, da sem se iz njih ogromno naučila in s tem rastem. Čez čas se bom mogoče spomnila kaotičnega prometa, mrzlih stanovanj in vode, La Paza, ki nima ene ravne ulice in vikenda na jezeru Titikaka. Zagotovo pa ne bom pozabila trenutkov, ki sem jih v teh petih tednih delila z ljudmi, ki jih skoraj zagotovo v življenju ne bom več videla, vendar bodo v mojem srcu ostali za vedno.
(Katarina, Bolivija 2012)