Od vseh južnih in vzhodnih evropskih držav se me je s svojo revščino doslej najbolj dotaknila Albanija. Med poslušanjem zgodb sem se šele zavedel, koliko so ti ljudje pretrpeli. In kljub temu so vsi polni zagnanosti, da bi se izkopali iz revščine. Vsi se hočejo fotografirati, prav posebno doživetje pa je nakup mesa – prodajalec je sredi ulice zaklal kokoš in jo pripravil kupcu za pojedino! Ljudje si še znajo vzeti čas, opazujejo otroke pri igri, se pogovarjajo s sosedi … Dobili smo občutek, da vse teče tako preprosto – muslimani, kristjani in drugi – vsi v eni državi, pa vendar v slogi. Srečanja z ljudmi so bila prava obogatitev. Govorili so nam o problemu invalidov, za katere sploh ni poskrbljeno, ogled bolnišnice nas je šokiral. Tu je beda na socialnem področju skoraj nepredstavljiva. Misijonski tabor prinese človeku ogromno veselja in sreče, saj je podarjanje samega sebe največ, kar lahko storiš za drugega. Tam sem si uredil svoje misli, pozabil na stare probleme in začel novo življenje. Ljubezen je nekaj, kar se na taborih deli z veseljem – od ljudi za ljudi. Ob vseh nesrečnih zgodbah otrok poskušaš tudi sam rasti in na svet gledati z bolj odprtim pogledom, tudi revščino in bedo vidiš drugače.
(David, Albanija 2007)