“Daljna dežela, drugačne navade pa vendar je v njih želja in potreba biti ljubljen in najti svoj smisel v življenju. S pomočjo misijonskega tabora sem spoznala, kako veliko in občudovanja vredno poslanstvo opravljajo misijonarji. Ljudem, ki so živeli iz dneva v dan so prinesli zdravstvo in šolstvo ter Očeta. Mlada krščanska skupnost v Nagalandu je še zelo pristna v svoji veri in so mi bili zgled dobre krščanske skupnosti, katere bi z veseljem bila tudi sama. Zavedajo se pomembnosti svojih zgodovinskih korenin, ki so jih uspeli obdržati tudi zaradi krščanstva. Z veseljem sprejmejo človeka in so z njim pripravljeni deliti vse kar imajo, ne glede na to ali te vidijo prvič ali pa si njihov sosed, sorodnik, … Človek je za njih bedno brat ali sestra v pravem pomenu besede. Bogu sem hvaležna za to izkušnjo. Tam daleč sem začutila veliko hvaležnost za življenje in svoje starše. Odprlo mi je oči, da je vsako moje dobro delo pomembno in lahko zaradi tega nekomu pripomore k lažjemu preživetju in premagovanju težav.”
(Klavdija, Indija 2005)