Verjamem, da se vedno zgodi to kar nam je namenjeno oz. nas vodi Njegova roka na prava pota. Tako se je naključno pričela tudi moja POTA zgodba, ko sem 2014 vodila tečaj angleščine na MIC-u in me je na hodniku nagovorila Polona, takratna koordinatorka programa POTA. Povabila me je na informativno srečanje, kjer sem se zaljubila na prvi pogled v idejo misijonskega dela v tujini. Za projekt v Indiji sem se odločila zaradi pisane kulture, ki je tako drugačna od naše. In res je izkušnja izpolnila vsa pričakovanja; ekipa so-prostovoljk je bila čudovita, tekom priprav sem se o sebi veliko naučila in izkušnja Indije me je zelo spremenila. Izkusila sem kako lahko zgolj kratek stik z misijonom mladega človeka spremeni v globino. Ravno ta osebna izkušnja me je motivirala, da sem se 2015 odločila sodelovati še na projektu v Sloveniji ter 2017 v Mehiki. Vsakič je bila priključitev ekipi prostovoljcev spontana, v stilu »zakaj pa ne«. Podobno sem razmišljala, ko se je izkazalo da se program POTA seli pod okrilje druge krovne organizacije. Dala sem se na razpolago, »Tukaj sem, pošlji mene«, in zaupana mi je bila vloga koordinatorke programa POTA za naslednja tri leta. Prvo leto sem se zelo opirala na ekipo ljudi, ki so soustvarjali program in smo ga s skupnimi močmi postavili na noge. Ko gledam nazaj so bila pravzaprav vsa tri leta zelo razburljiva; vsakič povsem nepričakovani izzivi, drugačni prostovoljci ter novi projekti. Vsakič pa tudi neizmerno zadovoljstvo, ko se mladi vrnejo iz projektov do ušes nasmejani, polni zgodb, vtisov, odkritega odnosa z Bogom in najdene hvaležnosti za svoje življenje. To je to, takšno sled pustijo POTA.
Menu