Že v otroštvu sem sanjala o tem, da bi šla kdaj na Madagaskar. V času študija sem bila z misijonarji zelo povezana in leta 2000 sem bila prvič na Madagaskarju. Ta izkušnja me je spremenila, obogatila in v marsičem na glavo obrnila pogled na življenje.
Ko je bil potem nekega poletja na domačem župnijskem oratoriju, ki sem ga vodila, gost misijonar Janez Krmelj, in je izrazil željo, da bi pomagali pri izvedbi oratorijev na Madagaskarju, se je zgodil tisti klik – preskočila je iskrica. In začela sem sanjati. Seveda pa nisem bila edina. S podobnimi sanjami, željami in tudi že izkušnjami smo se leta 2005 povezali v Misijonskem središču in izvedli nekaj projektov. Naslednje leto, v začetku leta 2006, smo dobili svoje okrilje pri jezuitih na MIC-u in tam se je začel program POTA. Tako so POTA postala del mojega življenja in jaz del POTA.
Trikrat sem bila del projekta na Madagaskarju, nato še trikrat v Braziliji. Vsako leto, vsak projekt je bila ena dragocena, nepozabna zgodba. Dolgi sestanki z ožjim timom, ekipe koordinatorjev, predane poslanstvu, vedno novi in novi prostovoljci, hvaležni odzivi gostiteljev, na projektih pa izkušnje, ki ostanejo zapisane v tistem delu srca, ki je namenjen najdragocenejšim spominom.
Vedno sem čutila, da je nad programom POTA velik božji blagoslov. Neizmerno sem hvaležna in vesela, da sem bila in sem del te zgodbe.